K trem našim zavetnikom
Končno se je zgodil 21. avgust! Kot zvest otrok Brezmadežne sem se že januarja pri Aritoursu prijavila za lani dogovorjeno romanje na Poljsko. V jutranjih urah smo se v Mariboru še zadnji spakirali v že skoraj poln avtobus in se tako pridružili tistim, ki smo želeli iti po poti sv. Faustine Kowalske, papeža sv. Janeza Pavla II. in sv. Maksimiljana Kolbeja. Z nami sta bila narodni voditelj Združenja čudodelne svetinje g. Rok Žlender, ki je celotno pot zelo dobro doziral duhovne vsebine, in vodnik Tadej Jakopič, ki je poskrbel, da se nismo izgubili. Zaradi malo smole z avtobusom smo šele v večernih urah dospeli v srce Poljske, k Mariji v Čenstohovo. Po nekaj iskanjih nam je bila za mašo dodeljena čudovita nova kapela, posvečena papežu Janezu Pavlu II.
Po zgodnjem zajtrku smo bili spet na poti proti severu v Niepokalanow –posestvo Brezmadežne blizu Varšave, ki ga je ustanovil Makimiljan Kolbe. Med triurno vožnjo smo poslušali oddajo iz arhiva Radia Ognjišče o tem svetniku, ki je pred II. sv. vojno sezidal naselje barak in zbral okrog sebe 763 članov samostanske skupnosti; v najmodernejši tiskarni so tiskali milijonske naklade časopisov, imeli svoje gasilsko društvo … Njegova formula je bila v + V = S (svojo voljo preko križa podrediti Božji volji, to je svetost). Od tu so ga Nemci odpeljali v koncentracijsko taborišče, kjer je dal življenje namesto sotrpina. Po ogledu muzeja o njegovem življenju nam je bilo že veliko bolj jasno, zakaj je svetnik. V eni obnovljeni baraki, v kateri je kapela, smo darovali sv. mašo. Mene pa je najbolj nagovorila kapela za 24-urno češčenje Evharistije, kjer se najsvetejše nahaja v osrčju Matere. Spet v Čenstohovo do bazilike, ko smo med vožnjo s pomočjo radijske oddaje spoznavali naslednjo svetnico našega časa, Faustino Kowalsko.
Tretji dan smo pričeli z molitvijo križevega pota okrog cerkve, samostojnim ogledom in pobožnostjo, tudi z nakupi spominkov seveda, in se poslovili od “črne Marije” na Jasni gori ter se odpeljali v Krakov. Med vožnjo oddaja o Janezu Pavlu II, malo dremanja, malo molitve in že smo parkirali pred novozgrajenim svetiščem in papeškim središčem z imenom ‘Ne bojte se!’, kar sodi med najpomembnejše cerkvene novogradnje na Poljskem. Blagoslovljeno je bilo v letu njegove beatifikacije 2011. leta. Veličastno. Maša s pridihom svetosti ob nagrobni plošči in relikvijami krvi svetega papeža.
Tudi četrti dan smo bili v družbi svetih, tokrat Faustine Kowalske, glasnice Božjega usmiljenja. V kraju Lagiewniki je označeno okno v samostanu, ker je bivala, v samostanski cerkvi pa je kapela s sliko usmiljenega Jezusa, kip svetnice in njen grob. Ob klečalniku, kjer se vrsta njenih častilcev ne ustavi, pa je še njena relikvija. Drago mi je bilo, da smo tukaj darovali sv. mašo. Nedaleč stran je moderna cerkev Božjega usmiljenja v dveh etažah. Zelo lepa. Preostanek dneva je bil namenjen staremu delu mesta Krakov. Z ogledi zgodovinskega in kulturnega središča Poljske smo pričeli na gradu Wawel nad reko Vislo. Obiskali smo katedralo z grobnicami kraljev ter pomembnih Poljakov. Ustavili smo se v repliki grobnice sv. Leonrda, kjer je Karol Wojtyla, kasnejši papež J. P. II. imel novo mašo 1. nov. 1946. Ko smo prispeli na osrednji trg v Krakovu, nam je že zmanjkalo moči za nadaljnje oglede. Žeja je bila prevelika, saj je bilo vse dni okrog 30 stopinj. Bežno sem si pogledala še Marijino katedralo s 500 let starim oltarjem.
Peti dan je bil namenjem Wadowicam, rojstnemu kraju sv. papeža Janeza Pavla II. Stavba, kjer so imeli Wojtylovi v najemu stanovanje, je sedaj en sam muzej, kjer s slušalkami v slovenščini spremljamo svetnikovo življenje od rojstva do smrti. Skozi razstavne sobane nas lahko vodi tudi Vodnik po muzeju v našem jeziku. Bravo. Zelo sodoben, zanimiv, interaktivni prikaz njegovega življenja in poslanstva. Muzej je res “zgodba o J. P. II. – navadnem človeku, ki je z zagnanim delom, spoštovanjem božjega prava in veliko ljubeznijo do Boga in človeka, gradil svojo svetost”. V Marijini cerkvi, kjer je bil tudi krščen, smo se še zadnjič vsi zbrali okrog oltarja in se zahvalili za milosti polno romanje. Drugačno kot druga tovrstna potovanja, duhovno bogata, umirjena, blagoslovljena, v stiku z Neskončnim.
Anica Horvat