To je praznik, ne svetinje – ker ne slavimo predmeta, niti blagoslovljenega – ampak Marije čudodelne svetinje. S tem nazivom jo lahko častimo zaradi prikazanj Katarini Labouré leta 1830.
Cerkev nas ne sili verovati v prikazanja; toda kadar izreče pozitivno sodbo o njihovi resničnosti, bi bilo predrzno, če ji ne bi zaupali. V svoji sodbi se Cerkev opira zlasti na duhovne sadove dogodka. V resnici je med samim dejstvom in uspehi, ki so se pokazali in se še vedno kažejo, nesorazmerje. Majhno gorčično zrno, oplojeno s ponižnostjo, v katero se je skrila Katarina Labouré, se je sijajno razvijalo: širjenje in milosti svetinje, ki je dobila ime čudodelna, razvoj Marijinih družb in množica tistih – duhovnikov, redovnic in laikov – ki jih po več ko enem stoletju še vedno privlači kapela v ulici du Bac v Parizu.
Prikazanja nam kažejo, kakšna je usmerjenost prave marijanske pobožnosti. Povsod, kjer se je Marija prikazala – v Rue du Bac v Parizu, v Lurdu in Fatimi – sveta Devica ne privablja in ne zbira svojih otrok, da bi jih obdržala zase, ampak da jih vodi k svojemu Sinu: »Pridite k vznožju tega oltarja …« »Storite vse, kar vam poreče …« Romarske ceste v našem stoletju niso zapuščene; gotovo je med množico tudi dosti radovednežev, vendar kaže izkušnja, da romanja vodi jo k molitvi, spreobrnjenju, spravi in združenju.
Prikazanja so znamenja, ki nas spominjajo na čuječo Marijino navzočnost; v svojih premišljevanjih jo radi gledamo v nebesih; toda Marija je v središču Cerkve; z nami potuje po poti življenja. Marija je tukaj v svojih skrivnostih, ko nas vabi, naj gremo za njo po svetli poti, ki jo je v začetku krščanstva začrtala za vse krščanske rodove. Marija je »ikona Cerkve«. V svojem brezmadežnem spočetju nam kaže čistost in prosojnost, po kateri ugajamo Bogu; v oznanjenju nas vabi k popolnemu darovanju Očetovi volji; v obiskovanju nam odpira veselo pot, ki vodi k ubogim. Premišljujemo jo v njenem zadržanju ob vznožju križa, ko nas vabi, naj sprejmemo velikonočno skrivnost za svojo; in končno v svojem vnebovzetju podpira naše upanje. Božje poti so prednostni kraji duhovnega doživetja: vere, molitve in spreobrnjenja.
Kot hčere krščanske ljubezni ste dedinje Katarine Labouré. Vprašati se morate, kakšen smisel imajo prikazanja iz leta 1830 za vas? Ali so kakšno odlikovanje Družbe?
»Ali niso veliko bolj poslanstvo, ki je zaupano družini sv. Vincencija? Ali je dogodek prinesel vse svoje sadove? Nekatere bi kar odgovorile, da so sedaj drugačni časi, da to spada v preteklost in je torej zastarelo.
Katarina Labouré je s svojo preprosto vero in svojim popolnim zaupanjem v Marijo imela – kot Bernardka – poslanstvo, svetu približati navzočnost Device Marije. Prav tako bodo ljudje, ki nas vidijo živeti po naši veri, ljubezni, pravi pobožnosti in načinu govorjenja o Devici Mariji ter načinu molitve, mogli razumeti, da vera ni samo ideologija, ampak odprtost v neviden pa vendar resničen svet, odkoder prihaja luč, življenje in mir.
Svetinja sama po sebi ni nič; toda znamenje je, ki razodeva Marijino brezmadežno spočetje, moč njene priprošnje, njeno ljubezen do ljudi in do sveta. Če v to ne verujemo, ni nikakršno znamenje in je bolje, da je ne dajemo, ker jo bomo slabo dali. Oseba, ki pa v to veruje, mora kljub temu spoštovati duševnost in svobodo druge osebe, vendar pa bomo čutili, da s tem, da izročimo svetinjo, damo tudi nekoliko svoje vere in zaupanja v sveto Devico. Ljubeznivo in obzirno človeško dejanje pomeni tudi neko povabilo k molitvi in upanju. Svetinja za drugega postane znamenje moje vere in molitve, ki ga bo napotila k Mariji.
Ta praznik torej pomeni:
– hvaležnost do svete Device, ki od Ludovike de Marillac naprej ni nehala spremljati Družbe povsod, kjer se je usidrala;
– opomin, da se znova zavemo poslanstva, ki nam je zaupano: razširjati naročilo iz leta 1830, naročilo vere, upanja in ljubezni.
Marijanska pobožnost danes upada. Nekaterim borbenim kristjanom se zdi Marija daleč od njihovih problemov, bojev in stvarnega življenja. Marija je po njihovem tolažilna utvara, zavetje pred trdim življenjem in prostaštvom ljudi; pobožnost, ki je le za otroke. Če bomo pustili, da nas zajame takšna miselnost, bomo sredstva, ki jih imamo na razpolago, imeli za zastarela: svetinjo, kapelo in Marijine družbe.
Vendar Marija spada k veri; vsem je dana in vsem je potrebna:
– majhne in grešne spominja na dolžnost, da je treba rasti v veri;
– odraslim (ali tistim, ki se imajo za takšne) pomaga, da ostanejo ponižni in preprosti pred Bogom ter dobri in razumevajoči za druge.
Prav je, da hočemo zahtevno Cerkev, kvalitetno krščanstvo; ne smemo pa iz nje napraviti nekakšne sekte, ki bi bila samo za izbrane ljudi. Jezus je prišel za vse. Marija pa, ki nas vse ljubi kot Mati, je vez med svojimi otroki.
Joseph Jamet CM, Vincencijanska premišljevanja, Beograd 1975