Blagoslovljeni dnevi od Arsa do Pariza
Načrtovala sem romanje v Lurd in Fatimo, ko je prišlo vabilo Združenja čudodelne svetinje za Francijo. Po pregledu načrtovanih mest sem se hipoma odločila zanj. To je to, kar sem si že dolgo želela, a nobena opcija ni zajela vseh teh milostnih krajev. Brala sem o svetem življenju arškega župnika, sv. Janeza Marije Vianeya, o njegovi gorečnosti in skromnosti, o njegovem nenehnem delu za Božjo slavo in spreobrnjenje ljudi, zato sem ga v kapeli “srca” in v cerkvi pred relikviarijem pri maši iskreno prosila za naše duhovnike, da bi ga zmogli z njegovo priprošnjo in Božjim blagoslovom posnemati. Biti na tem mestu, kjer je on hodil, živel, dihal, je res milost.
O kraju duhovnih vaj, romanj Prenove v Duhu, skupnosti Emanuel sem že toliko slišala, da sem morala videti, kje se je razodelo Jezusovo Srce sv. Marjeti Mariji Alacoque, tj. Paray le Monial. Najbolj sem poznala Jezusovo naročilo, da tistim, ki bodo zaporedoma devet prvih petkov pobožno prejeli sveto obhajilo, obljublja milost končnega spreobrnjenja in srečno smrt; ne bodo umrli v nemilosti in brez zakramentov, ne pa ostalih enajst naročil. V cerkvi Srca Jezusovega, kjer počiva njen spovednik in duhovni spremljevalec sv. Claude de la Colombiere, sem po sveti spovedi (najlepši kraj zanjo) z vso ljubeznijo izrekla posvetilno molitev k Srcu Jezusovemu. Ob svetnici, ki počiva v kapeli “obiskanja”, kjer je doživela več razodetij, smo po sveti maši ob posvetitvi na poseben način doživljali Njegovo bližino. Tu bi bilo lepo biti cel dan, a smo morali naprej.
Nevers, tu je živela in umrla sv. Bernardka Soubirous in tukaj počiva v samostanski kapeli. Kot živa je, kot da samo spi. Kar premalo časa je bilo, da bi doumela, da je to ona, o kateri sem brala, bila v Lurdu. Njeno izjavo, da bo vse storila, da bi prišla v nebesa, bi rada ponotranjila. Ob njenem neiztrohnjenem telesu sem jo prosila za to milost. Še kar ni bilo konec čudovitih doživetij. V Parizu na Rue de Bac me je čakala sv. Katarina Laboure. Tista, ki je doživela več skrivnostnih srečanj z Devico Marijo. Že dolgo sem včlanjena v Združenje čudodelne svetinje, a se me to do tega trenutka ni najbolj dotaknilo. V tišini in zrenju ob njenem grobu sem začutila, da bo moje poslanstvo v njem bolj konkretno, povabljeno sem se zaznala, da bi širila sporočilo vere, upanja in ljubezni v okolju, kjer živim. Kratka molitev je z ustnic našla pot v srce.
Še marsikaj je bilo v našem popotnem itinerariju, česar sem se veselila in sem hvaležna, da sem bila zraven. Še nekaj imenitnih cerkva, kapela, kjer je bila ustanovljena Družba Jezusova, znamenitosti Pariza, Montmartre, Metz. Zaokroženo v celoto je bilo velik dar. Krasna skupina smo bili. Hvala g. Roku za čudovito duhovno spremstvo, vodnik Tadej Jakopič pa je tako poln zgodovinskega znanja, da ga nismo mogli dohajati in si zaradi preobilice podatkov skoraj nič zapomnili. Škoda. In hvala Aritoursu, da je prevzel organizacijo. Krasno. Bogu hvala. Doma so me že prosili za “predavanje” o poti, duhovnih poudarkih in doživetjih.
Anica Horvat
Fotografije z romanja si lahko ogledate na našem Instagram profilu: