Slišala si, Devica, da boš spočela in rodila sina. Slišala si, da se to ne bo zgodilo po človeku, marveč po Svetemu Duhu. Angel čaka na odgovor: čas je namreč, da se vrne k Bogu, ki ga je poslal. Čakamo, o Gospa, na besedo usmiljenja tudi mi, ki nas nesrečno teži obsodba pogube.
Glej, nudi se ti cena našega odrešenja: če privoliš, bomo takoj rešeni. Po večni Božji Besedi smo bili vsi ustvarjeni, pa glej, umiramo. Po tvojem kratkem odgovoru bomo lahko prenovljeni, da bomo poklicani nazaj v življenje.
Usmiljena Devica, to te ponižno prosi usmiljenja potrebni Adam, ki je z vsem svojim potomstvom izgnan iz raja, to Abraham, to David. To je prošnja vseh ostalih očakov, tvojih očetov, ki tudi sami prebivajo v deželi smrtne sence. To kleče pred tvojimi nogami pričakuje vesoljni svet.
In ne brez razloga, saj je od tvojih ust odvisna tolažba revežev, rešitev jetnikov, osvoboditev obsojenih, rešenje vseh Adamovih otrok, vsega tvojega rodu.
Devica, daj hitro odgovor. Brž odgovori angelu, pravzaprav po angelu Gospodu. Spregovori besedo in sprejmi Besedo: izreči svojo in spočni Božjo, podaj minljivo in objemi večno.
Kaj se obotavljaš? Kaj trepečeš? Veruj, pritrdi in sprejmi! Naj ponižnost privzame pogum, skromnost zaupanje. Nikakor ni na mestu, da bi deviška preprostost pozabila na preudarnost. Modra Devica, v tej zadevi se nikar ne boj drznosti. Čeprav sramežljivost ugaja v molku, je vendar sedaj potrebno usmiljenje v besedi.
Odpri, blažena Devica, svoje srce zaupanju, ustnice besedi, naročje Stvarniku. Glej, zunaj pri vratih trka ta, po katerem hrepenijo vsi narodi. O, če bi zaradi tvojega obotavljanja šel mimo in bi v bolečinah zopet začela iskati njega, ki ga ljubi tvoja duša! Vstani, hiti, odpri! Vstani v veri, hiti v pobožnosti, odpri s privoljenjem.
In reče: »Glej, Gospodova dekla sem, zgodi se mi po tvoji besedi.«