Letno srečanje članov Združenja čudodelne svetinje 2025
Dragi bratje in sestre, dragi člani in članice Združenja čudodelne svetinje, dragi Otroci Brezmadežne! Znova smo zbrani na naših letnih srečanjih, in sicer v letu 2025. Gre za zares posebno leto. Prvič zato, ker letos seveda obhajamo sveto leto, v katerem smo – kot radi rečemo – romarji upanja. Drugič pa zato, ker Misijonska družba lazaristov, katere član sem, letos obeležuje 400 let obstoja. Pisalo se je leto 1625, ko jo je ustanovil sv. Vincencij Pavelski. Imel sem to milost, da sem bil novembra v Parizu v naši materni hiši lazaristov, ki pa je čisto blizu – morda kakšnih 300 metrov stran – od kapele na Rue du Bac, kjer se je Brezmadežna leta 1830 prikazala sestri Katarini Labouré. Tam sem preživel 10 dni in vsak dan sem obiskal kapelo, ki je bila praktično zmeraj polna vernikov z vsega sveta. Zakaj, čemu? Gotovo ne zato, ker bi ne imeli početi česa bolj pametnega, ampak ker so z vero in zaupanjem pristopali k njej, ki pri Bogu posreduje in prosi za nas.
Že v novembrskem pismu članom sem spregovoril o Mariji kot o Materi upanja. A kaj je pravzaprav upanje? Je nadnaravna krepost (poleg vere in ljubezni), ki presega goli optimizem ali naivno pričakovanje, da se bo vse »že nekako izšlo«. Upanje ni nekaj zlahka dosegljivega. Temelji na veri, da Bog je z nami, da Bog hodi z nami. Včasih v temi, včasih v megli, včasih morda tudi v dvomih, a vendarle – z nami. In na to pot nam v svoji dobroti pošilja angele, nam pošilja svetnike – denimo naše godovne zavetnike in druge svetnike ter nam pošilja tudi največjo med svetniki – Marijo. Ki je postala naša Mati – Mati upanja na veliki petek, ko ni obupala. Čeprav je imela človeško gledano več kot dovolj razlogov za to. Konec koncev, njen Sin je umrl, Njegovi privrženci pa so se razbežali …
Obupati nad drugimi, obupati nad Bogom, obupati nad samim sabo … sploh ni težko. Večkrat mi pridejo na misel besede s konca romana Dnevnik vaškega župnika, ki jih je pisatelj Georges Bernanos položil na usta mlademu umirajočemu duhovniku: »Mnogo laže je, kakor bi človek mislil, sovražiti samega sebe. Milost je, da se človek pozabi. Toda ko bi odmrla v nas vsa prevzetnost, bi bila milost vseh milosti, da človek samega sebe ponižno ljubi, kakor kateregakoli trpečih udov Jezusa Kristusa.«
Upati kot Marija, upati z Marijo. Ljubiti kot Marija, ljubiti z Marijo. Tukaj ne gre za nek sentimentalizem, ne gre za neko leporečje. To je mogoče! Gre za delovanje Boga, Božje milosti, s katero smo povabljeni aktivno sodelovati. Kakor je Bog deloval v Marijinem življenju, lahko deluje tudi v našem življenju. Prav pa je, da si prizadevamo opraviti svoj del, da živimo redno in zvesto molitveno in zakramentalno življenje, da torej ostajamo v posvečujoči milosti. Gre za nadnaravno kvaliteto, vlito v bistvo – temelj naše duše, ki v nas ustvarja Božje življenje. Kdor ni v posvečujoči milosti, kdor je v stanju smrtnega greha, v tem človeku ni Božjega življenja.
Bog pa nam ne prihaja naproti zgolj preko zakramentov, ampak tudi preko zakramentalov – svetih znamenj, po katerih zaradi priprošnje Cerkve prejemamo duhovne učinke. In eden izmed zakramentalov je tudi naša čudodelna svetinja. Vsako leto želim znova spomniti na obljube, ki smo jih izrekli, ko smo stopili v Združenje in smo postali Otroci Brezmadežne. Te obljube so preproste, a zelo dragocene: da pri sebi nosimo podobo Brezmadežne s čudodelno svetinjo; da vsak dan zmolimo vzklik »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!«; da se vzdržimo preklinjanja Boga, Marije in svetnikov; da ob nedeljah in zapovedanih praznikih zvesto sodelujemo pri sveti maši in si prizadevamo za vreden (!) prejem svetega obhajila; da molimo ter ustvarjamo mir v družini in okolici; da se udeležujemo srečanj Združenja in sodelujemo pri njegovem poslanstvu; da si po zgledu sv. Vincencija Pavelskega prizadevamo pomagati tistim, ki so v stiski. Prepričan sem, da vse to že živimo, a vendar je dobro, da enkrat na leto osvežimo zavest o tem, kar smo obljubili ob pristopu k Združenju čudodelne svetinje. Te obljube nikakor niso breme, ampak glejmo nanje kot na most, po katerem Marija vodi naše korake k Jezusu. Trenutno naše Združenje šteje 2350 članov – približno 60 več kot lani. Bogu hvala za to lepo rast!
Naj na tem mestu znova povabim še na duhovne vaje za člane Združenja, ki bodo potekale v Domu sv. Jožef v Celju od nedelje, 15. februarja, do srede, 18. februarja 2026. Kot že omenjeno v pismu, se bomo ob Brezmadežni ustavljali tudi ob angelih, naših nevidnih, a zvestih spremljevalcih, duhovnih bitjih z razumom in voljo, ter skušali poglabljati naše duhovno življenje preko premišljevalne molitve.
Tako kot za letos tudi za prihodnje leto načrtujemo romanje. Letos smo bili, kot veste, v Lurdu. Za prihodnje leto avgusta (19. do 23. avgust 2026) pa načrtujemo romanje v Medžugorje in upam, da nas bo šlo čim več. Ker predvidevam, da bo kar nekaj zainteresiranih, vas povabim, da se čim prej prijavite! Vabljeni pa ste tudi na srečanja po spletu na Zoom-u vsak četrtek ob 20h, kjer imamo premišljevanja ob Božji besedi prihajajoče nedelje ter skupaj molimo Večno devetdnevnico v čast Brezmadežne. Nekateri tedenska srečanja že obiskujete. Dobrodošli tudi ostali! Morda se komu zdi to vabilo nepomembno ali nepotrebno, a vprašajmo se, kako se pripravljamo na nedeljsko sveto mašo, na Božjo besedo, ki ji prisluhnemo. Koliko je naše srce notranje pripravljeno, da lahko v njem vzkali seme Božje besede? In če morda kdaj čutimo, da bi naše molitveno življenje lahko bilo bolj rodovitno, bolj bogato, bolj zbrano … se vprašajmo, ali kaj delamo v tej smeri. Morda bi bil obisk srečanj na Zoom-u korak v pravi smeri.
Kot je zdaj že tradicija, se najprej zberemo ob oltarju pri daritvi svete maše. Po njej pa se zberemo, da kakšno rečemo, si podelimo kakšno našo duhovno izkušnjo oz. doživetje … Kdor želi, seveda lahko tudi prejme kakšno svetinjo, zgibanko, svečko, rožni venec in še kaj. Vse je že blagoslovljeno. Tam pa bo tudi list, kamor lahko vpišete svoje e-naslove, kdor bi želel prejemati mednarodni bilten ZČS ali se pridružiti našim srečanjem na Zoomu.
Ko se bomo sedaj v prošnjah obrnili na Troedinega Boga, Ga prosimo, naj po Marijini priprošnji poživi v nas nadnaravne kreposti – dar vere, dar ljubezni in dar upanja –, da bomo še naprej njeni otroci in Gospodovi učenci. Amen.