“Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja. Verujemo in vemo, da si Sveti od Boga.” To je ena najjasnejših in največjih izpovedi vere v evangeliju. Sega v srce tega, kdo je bil Jezus in kaj je pomenil. Njegova beseda je ljudem resnično prinašala življenje. Jezus ima resnično besede večnega življenja. In te Jezusove besede so se za nas ohranile v evangelijih. Vsako nedeljo smo povabljeni, da jim prisluhnemo. Moramo izpovedati svojo Petrovo izpoved vere. Naša navzočnost tukaj je znamenje tega. Vendar pa moramo ponovno potrditi svojo zavezanost, tako kot so to storili Izraelci ob prevzemu obljubljene dežele. Vsako nedeljo imamo priložnost, da to storimo. Potrebujemo Gospoda, da okrepi našo vero. Prav tako moramo potrditi drug drugega. Večno življenje ni nekaj, kar je v prihodnosti. Začelo se je že pri svetem krstu. Njegov polni razcvet je še pred nami. To je nekaj, kar sprejemamo po Jezusovi besedi. Tu gre za vprašanje vere, ki je stalen izziv človekovemu razumu. Drugače ne more biti. Zdrav razum brez težav sprejema dejstva, ki jih je mogoče znanstveno dokazati. Vprašanja vere niso na tak način dokazljiva; razum mora zapustiti varen krog dokazljivosti in se prepustiti resničnosti, ki ga presega, izzvan je, da zaupa nekomu, ki to resničnost pozna in jamči zanjo. Tako torej bistvo vere ni v tem da sprejemamo posamezne Gospodove besede, ampak da sprejemamo Njega samega, da Ga z vsem zaupanjem sprejemamo kot našo pot, resnico in življenje.
Naj vam povem zelo lepo, a obenem zelo težko zgodbo, ki se je zgodila po posredovanju Marijine čudodelne svetinje. Ta zgodba govori o 59-letni gospe Ivanki, ki je umirala v ljubljanskem hospicu. Poklicali so me, če bi lahko prišel v hospic in podelil umirajoči gospe zakramente. Ko sem prišel do gospe, ji podelil zakramente, sem se zapletel še v pogovor z zaposlenimi. Medicinska sestra me je prosila, če bi lahko šel še do 59-letne gospe. Gospa je sprva odklonila, a ko je do nje prišel še medicinski tehnik in gospo nagovoril, če bo sprejela duhovnika, se je strinjala in rekla, saj bo on govoril, jaz ne morem več. Ko sem prišel v sobo sva se z gospo Ivanko na kratko pogovorila, vprašal sem jo, če ji lahko dam blagoslov in privolila je. Gospa Ivanka ni bila krščena. Rekel sem ji, da ji bom dal svetinjico Brezmadežne Marije, kajti mamico vsi potrebujemo ob sebi, in gospa je zopet privolila. Podobico s svetinjico si je položila na prsi. Celo popoldne in celo noč jo je imela na sebi. Naslednji dan je prosila za prejem zakramenta svetega krsta. Krstili so jo za Janeza Evangelista, meni so kasneje sporočili, da so ji dodelili istega zavetnika, kot ga imam jaz. Po molitvi rožnega venca Božjega usmiljenja, je gospa zatisnila oči in se prepustila Božjemu objemu.