Letno srečanje članov Združenja čudodelne svetinje 2024
Dragi bratje in sestre, dragi člani in članice Združenja čudodelne svetinje, dragi Otroci Brezmadežne! Znova smo zbrani na naših letnih srečanjih! Čas hitro teče in ne morem verjeti, da je leto že naokrog. Verjamem, da je za nami pestro leto, da se nam je dogajalo marsikaj, tako lepega kot tudi morda malce manj lepega. Lani sem se posebej ustavil pri resničnosti, da je Marija naša ljubeča mati, ki ji je mar za nas, ki nas ne pušča sirot, ki nas ne pušča samih, ki ji ni vseeno za nas. Z eno besedo – Marija nam želi pomagati, če se le obrnemo nanjo. Če jo kličemo. Zato sem v pismu, ki sem ga poslal na vaše domove v pričetku novembra, izpostavil misel velikega častilca Brezmadežne sv. Maksimilijana Marije Kolbeja, ki pravi: »Ko duša spozna, da se izgublja v dejavnosti, mora vzpostaviti stik z Brezmadežno, vzpostaviti zvezo z zelo pogostimi notranjimi klici: Marija!«
In zdi se mi, da se mnogi izmed nas izgubljamo v mnogih dejavnostih in posledično skrbeh, kaj vse je potrebno še opraviti. To, ono, drugo, tretje … delamo kljukice ob opravljenih nalogah in gledamo, kaj je še pred nami … in takrat, ko smo najbolj v pogonu, takrat je potrebno, da se ustavimo in na naše srce položimo čudodelno svetinjo, ki jo imamo – verjamem – okrog vratu, kot nam je Marija sama svetovala, in zakličemo ter vzpostavimo odnos z našo Mamo s preprostim klicem: »Marija! Marija! Marija!« Ali vemo, kaj ime Marija pomeni? Obstaja veliko razlag njenega imena, najbolj pa so splošno sprejete štiri razlage. In sicer Marija pomeni »ta, ki je: Božja ljubljenka / Razsvetljevalka / Gospa / Vzvišena«. Ko torej kličemo Marijo, kličemo njo, ki je »Božja ljubljenka / Razsvetljevalka / Gospa / Vzvišena«. Kako lepa imena za našo Mamo! In verjamem in sploh ne dvomim, da Marija naše klice sliši!
Sicer pa, kdo ne pozna upodobitve brezjanske Marije Pomagaj izpod rok Leopolda Layerja, ko letos četrtič praznujemo Marijo Pomagaj kot glavno zavetnico Slovenije? Danes skušajmo malce poglobiti svoje razumevanje Marije, ki nam želi pomagati. Pomoč človek potrebuje, ko mu nekaj manjka, ko mu nekje zmanjka, ko vidi, da sam ne zmore. V današnjem svetu, ki je tako zelo tekmovalen in kjer vsak želi drugemu pokazati in dokazati, da zmore vse sam, je pravzaprav velika krepost in vrlina priznati, da vsega pač ne zmoreš sam, da potrebuješ drugega. Potrebna je precejšnja mera ponižnosti pa tudi poguma, da drugega prosiš za pomoč. In kaj je lepšega, kot za pomoč prositi prav Marijo, ki je naša Mama?
Od kje pa izhaja Marijina pomoč vsakemu izmed nas? Izhaja iz njenega materinstva nad celotno Cerkvijo. To njeno posebnomaterinsko ljubezen pa vidimokje drugje kot pod križem. Ko je namreč Jezus umiral na križu in so se vsi razbežali, je ob sebi videl svojo mater in zraven nje učenca, ki ga je ljubil, Janeza. Rekel je svoji materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Nato je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« (Jn 19,26-27)
Vemo, s temi besedami je Jezus izročil Marijo, svojo mater, v skrb svojemu učencu in prek njega vsem nam. Pod križem je Marija torej postala mati vseh vernih, mati Cerkve. Postala je naša duhovna mati, saj je po Jezusovih besedah sprejela vse nas kot svoje otroke. In ker je naša mama, zato nam tudi želi pomagati. Ker mama rada pomaga. Ključno pa je, da storimo dva koraka. Prvič, da si priznamo, da potrebujemo pomoč. Kakšno, na katerih področjih, ve najbolje vsak sam. In drugič, da na pomoč torej pokličemo Marijo, bodisi s preprostim klicem njenega imena bodisi z vzklikom, ki je vsem nam, otrokom Brezmadežne tako zelo dobro znan: »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!«
Vsako leto želim spomniti na obljube,ki smo jih izrekli ob včlanjenju v Združenje čudodelne svetinje, ko smo postali Otroci Brezmadežne. Te obljube niso težke: da pri sebi nosimo podobo Marije s čudodelno svetinjo; da vsak dan molimo vzklik »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!«; da ne preklinjamo Boga, Marije in svetnikov; da smo ob nedeljah pri sv. maši in se trudimo za vreden prejem sv. obhajila; da molimo in si prizadevamo za mir v družini in okolici; da se udeležujemo srečanj Združenja in se trudimo za izpolnjevanje ciljev Združenja; da si po zgledu sv. Vincencija prizadevamo pomagati pomoči potrebnim. Ne dvomim, da to že tako ali tako izpolnjujemo, pa vendarle se mi zdi dobro vsaj enkrat na leto osvežiti to, kar smo obljubili ob včlanjenju. Trenutno je v naše Združenje včlanjenih 2290 članov. Bogu hvala za to lepo številko!
Naj na tem mestu znova povabim še na duhovne vaje za člane Združenja, ki bodo potekale v Domu sv. Jožef v Celju od nedelje, 2. marca, do srede, 5. marca 2025. Vemo, da bo prihodnje leto v vesoljni Cerkvi sveto leto, zato bomo premišljevali, kako se naj tudi mi trudimo oz. prizadevamo za svetost. Pa tudi lepo je s preostalimi člani Združenja tri dni preživeti skupaj. Tako kot za letos tudi za prihodnje leto načrtujemo romanje. Letos smo bili, kot veste, na Poljskem, kjer smo se učili ob treh velikih svetnikih: sv. Janezu Pavlu II., sv. Favstini Kowalski in že omenjenem sv. Maksimilijanu Kolbeju. Za prihodnje leto avgusta pa načrtujemo romanje v Lurd in upam, da nas bo šlo čim več!
Všeč mi je, da se naša srečanja pričnejo tako, da se najprej zberemo ob oltarju pri daritvi svete maše. Po njej pa se še malce podružimo, da lahko kakšno rečemo, si podelimo kakšno našo duhovno izkušnjo oz. doživetje … Kdor želi, seveda lahko tudi prejme kakšno svetinjo, zgibanko, svečko, rožni venec in še kaj. Vse je že blagoslovljeno.
Imel sem to milost, da sem pred približno pol leta bil na romanju v Albaniji in S. Makedoniji po poteh sv. Matere Terezije. Ne vem, če veste, ampak sv. Mati Terezija je bila velik razširjevalec čudodelne svetinje in je po svojih pričevanjih lastnoročno izročila preko 40.000 čudodelnih svetinj! Tako je pogosto, ko je obiskovala uboge in bolne, vsakega vprašala: »Kje te boli?« In potem je vzela čudodelno svetinjo v svoje roke in se z njo nežno dotaknila oziroma pritisnila na tisto razbolelo mesto, rekoč: »Naj naša Gospa poljubi mesto, kjer boli.« Da bi trpečega čim bolj angažirala, mu je rekla: »Ponovi za mano: ‘Mama Marija, bodi moja Mama zdaj.’« Pri čemer je, ko je poudarila besedico »zdaj«, to mesto bolečine pri trpečem božala s čudodelno svetinjo v dlaneh.
Naj ta preprosti zgled velike svetnice 20. stoletja, ki se je s tako otroško vdanostjo obračala na Marijo, služi kot spodbuda tudi nam. V želji, da bi bili še naprej povezani ob Mariji, zaradi katere smo na koncu koncev danes tukaj, pa se sedaj obrnimo na troedinega Boga z našimi prošnjami.