Praznik, ki ga v Cerkvi praznujemo vsako leto 15. avgusta, nas vabi k premišljevanju o življenju, krepostih in končnem poveličanju Marije, Božje Matere. To je praznik, ki naša srca napolni z upanjem ter nas spomni na usodo, ki čaka vse, ki ostanejo zvesti Gospodu. Čeprav Marijino vnebovzetje ni izrecno omenjeno v Svetem pismu, je že od najzgodnejših časov cenjeno prepričanje kristjanov. Leta 1950 je papež Pij XII. slovesno opredelil dogmo o Marijinem vnebovzetju in izjavil, da je bila Marija, “ko je končala svoje zemeljsko življenje, s telesom in dušo sprejeta v nebeško slavo”. Ta izjava ni kakšna nova iznajdba, temveč priznanje resnice, ki jo je Cerkev ohranjala že od prvih stoletij.
Zakaj je Marijino vnebovzetje za nas, kristjane, tako pomembno? Da bi odgovorili na to vprašanje, moramo najprej pogledati, kdo je Marija in kakšno vlogo ima v načrtu odrešenja. Marijo je Bog od vekomaj izbral, da bi bila mati njegovega Sina. Od trenutka njenega brezmadežnega spočetja je bila obvarovana izvirnega greha in vse življenje je ostala čista in sveta. Njen “da” angelu Gabrielu, njen fiat, je bil trenutek globokega zaupanja in poslušnosti, ki je odprl pot utelešenju Besede.
Marijino vnebovzetje je krona njenega zemeljskega življenja. Je naravna posledica njenega brezmadežnega spočetja in brezgrešnega življenja. Ker je bila brez madeža greha, zato smrt, ki je posledica greha, do nje ni imela nobene pravice. Njeno vnebovzetje je napoved vstajenja, ki ob koncu časov čaka vse verne, ki ostanejo zvesti do konca.
Marija, naša Mati, gre pred nami in nam kaže pot v nebesa. Njeno vnebovzetje je obljuba in zagotovilo, da smo tudi mi poklicani, da smo deležni iste slave, če ostanemo zvesti Kristusu. V tej skrivnosti najdemo tudi veliko upanje. Življenje na zemlji je pogosto zaznamovano s trpljenjem, bolečino in smrtjo. Posledice greha doživljamo v svojem življenju in v svetu okoli nas. Toda Marijino vnebovzetje nas opominja, da to trpljenje nima zadnje besede. Marijino vnebovzetje nam zagotavlja, da so nebesa resnična in da so naš pravi dom, kjer nam je Jezus pripravil prostor.
Ko častimo Marijo ob njenem vnebovzetju, se iz njenega zgleda tudi učimo. Marijino življenje je bilo polno ponižnosti, služenja in neomajne vere. Zaupala je v Božji načrt, tudi ko ji ni bil povsem jasen. Prestajala je težave in bolečine, vendar nikoli ni omahovala v svoji predanosti Božji volji. Njeno vnebovzetje je sad njene vseživljenjske zvestobe Bogu. Tudi mi smo poklicani, da živimo življenje v veri in poslušnosti Božjim obljubam tudi takrat, ko je pot težka.
Nazadnje ne pozabimo na Marijino mogočno priprošnjo. S svojega mesta v nebesih še naprej bdi nad nami, svojimi otroki, in za nas posreduje pred Božjim prestolom. V trenutkih preizkušenj se z zaupanjem obrnimo k Njej, saj vemo, da je naša zagovornica in Mati. Vodila nas bo bližje k svojemu Sinu in nam pomagala rasti v svetosti in ljubezni.
Naj bo naš pogled uprt v nebesa in živimo v upanju, da bomo nekega dne tudi mi z Marijo in vsemi svetniki v slavi Božjega kraljestva.