Praznik obiskanja Device Marije, ki ga praznujemo 31. maja, je v Katoliški Cerkvi vesel dogodek, ki spominja na Marijin obisk pri sorodnici Elizabeti. O tem dogodku pripoveduje Lukov evangelij in poudarja Marijino vero in ponižnost ter prepoznavanje Jezusove navzočnosti še pred njegovim rojstvom.
Po Lukovem evangeliju se je Marija po oznanjenju, ko ji je angel Gabriel povedal, da bo po Svetem Duhu spočela Jezusa, odpravila na obisk k Elizabeti, ki je prav tako pričakovala otroka. Elizabetin otrok je bil Janez Krstnik, ki je pozneje pripravil pot Jezusu. Marija je iz svojega doma v Nazaretu odpotovala v hribovje Judeje, kar kaže na njeno pripravljenost pomagati in zaupanje v Božji načrt.
Ko je Marija pozdravila Elizabeto, se je zgodilo nekaj izjemnega. Elizabeta, napolnjena s Svetim Duhom, je spoznala, da Marija nosi Božjega Sina. Vzkliknila je: “Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa!” Elizabeta je še dejala: “In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?” Ta trenutek priznanja in hvale je osrednji dogodek praznika Obiskanja. Kaže na Elizabetino globoko vero in prisotnost Svetega Duha, ki deluje v obeh ženah.
Marijin odgovor na Elizabetin pozdrav je znan kot Magnifikat, čudovita hvalnica in zahvala Bogu. V Magnifikatu Marija poveličuje Gospoda in se veseli Boga, svojega Odrešenika. Priznava Božjo veličino in usmiljenje ter izraža svojo globoko ponižnost in vero. Magnifikat odraža tudi Marijino zavedanje o Božji pravičnosti, saj govori o tem, kako Bog povzdiguje ponižne in lačne nasiti z dobrim, ponosne pa zruši.
Praznik Marijinega obiskanja ni le praznovanje tega zgodovinskega dogodka, temveč tudi priložnost za nas katoličane, da razmislimo o pomembnih temah, kot so služenje, ponižnost in prepoznavanje Božjega delovanja v našem življenju. Marijino obiskanje Elizabete je vzor krščanske dobrodelnosti in služenja. Kljub lastnemu izrednemu položaju je Marija priskočila na pomoč svoji sorodnici ter ji izkazala ljubezen in podporo. To dejanje služenja je opomin za vse kristjane, naj gledamo dlje od lastnih potreb ter se z ljubeznijo in sočutjem približamo drugim.
Pokorščina je še ena ključna tema obiska. Marija, ki je bila izbrana za Božjo Mater, se ni hvalila ali iskala posebnega obravnavanja ali odobravanja. Namesto tega je ponižno sprejela Božjo voljo in Boga hvalila za njegovo dobroto. Tudi Elizabeta je pokazala ponižnost, ko je prepoznala veličino Marijinega otroka in svojo vlogo v Božjem načrtu. Ta praznik nas spodbuja, naj se zavedamo, da vse dobro prihaja od Boga in mu dajemo potrebno čast in slavo.
Obisk poudarja tudi pomen prepoznavanja Božje navzočnosti v našem življenju. Elizabetin odziv na Marijin obisk je bil veselje in hvalnica, saj je prepoznala Jezusovo navzočnost, čeprav je bil še vedno v Marijinem telesu. To nas uči, naj bomo pozorni na načine, kako je Bog navzoč v našem vsakdanjem življenju.
Praznovanje obiska vključuje več običajev in praks, ki katoličanom pomagajo povezati se s pomenom tega praznika. Ena od pogostih praks je molitev rožnega venca, zlasti veselih skrivnosti, ki vključujejo obisk kot drugo skrivnost. Molitev rožnega venca vernikom omogoča, da premišljujemo o dogodkih iz Marijinega življenja in njihovem pomenu za nas.
Druga praksa pa je udeležba pri sveti maši, kjer so molitve in besedila osredotočena na ravno ta Marijin obisk k njeni sorodnici. Besedno bogoslužje vključuje pripoved iz Lukovega evangelija in druge odlomke, ki poudarjajo teme veselja, služenja in ponižnosti. Z evharistijo se katoličani združimo s Kristusom in drug z drugim ter črpamo moč in navdih iz Marijinega zgleda.
Na splošno je praznik Marijinega obiskanja pomemben praznik v Katoliški Cerkvi. Vernike spominja na Marijino vero, ponižnost in služenje ter nas spodbuja, da v svojem življenju sledimo njenemu zgledu.