Letno srečanje članov Združenja čudodelne svetinje 2022
Dragi bratje in sestre, dragi člani in članice Združenja čudodelne svetinje, dragi Otroci Brezmadežne! Letošnje srečanje je prvo srečanje članov po letu 2019, torej prvo po treh letih! V letih 2020 in 2021 namreč letnih srečanj zaradi epidemije koronavirusne bolezni COVID-19 žal ni bilo. Ni pa to edina sprememba. Pred tremi leti je bil z vami še gospod Franc Rataj, ki je z vami daroval sveto mašo, molil Večno devetdnevnico in bil deležen vaše bližine. Gospoda Rataja žal ni več med nami, pred skorajda natanko letom dni, natančneje 14. novembra 2021, se je poslovil s tega sveta in smemo upati, da je že pri Bogu v družbi Brezmadežne, ki mu je (bila) tako pri srcu.
In tako stojim pred vami kot naslednik pokojnega sobrata Franca, kot nov narodni ravnatelj Združenja čudodelne svetinje – Otrok Brezmadežne v Sloveniji. Stopam v velike čevlje, saj je pokojni Franc oral ledino in naredil veliko delo na področju širjenja pobožnosti k Brezmadežni s čudodelno svetinjo v Sloveniji. Prav je, da smo mu za to hvaležni. Ko smo torej danes tukaj zbrani, pa smo hvaležni tudi Bogu in Devici Mariji, da smo lahko znova skupaj. Nismo zbrani kar tako, brez razloga, ampak je Brezmadežna tista, ki nas povezuje in združuje. Natančneje, zbrani smo zaradi praznika Brezmadežne s čudodelno svetinjo, ki ga v Katoliški Cerkvi obhajamo vsako leto 27. novembra. Tega dne se spominjamo, kako se je Marija leta 1830 prikazala mladi sestri usmiljenki Katarini Labouré v kapeli materne hiše Hčera krščanske ljubezni – usmiljenk v Parizu. Če smo kronološko natančni, se je Marija Katarini Labouré 27. novembra prikazala drugič. Prvič se ji je prikazala že v noči iz 18. na 19. julij istega leta. A za nas je ključno to drugo Marijino prikazanje, saj se je v njem Marija razkrila kot Brezmadežna ter mladi redovnici naročila, naj poskrbi za kovanje čudodelne svetinje, katere podoba ji je bila razodeta v videnju. Marija je namreč rekla: »Daj kovati svetinjo po tem vzorcu. Tisti, ki jo bodo z zaupanjem nosili, bodo prejeli velike milosti, zlasti če jo bodo nosili okrog vratu.« In prav na ta dan se je tudi rodil vsem nam dobro znani vzklik »O, Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!«
Seveda svetinja ni nastala kar z danes na jutri, trajalo je slabi dve leti, in tako so z dovoljenjem pariškega nadškofa junija 1832 prišle v obtok prve svetinje, približno 1.500 jih je bilo. Preostalo je zgodovina, bi lahko rekli. Od takrat namreč na milijone in milijone svetinj – z napisom v mnogih jezikih – po vsem svetu pomaga širiti pobožnost do Marije oz. do Marijinega brezmadežnega spočetja, ki je bilo 8. decembra 1854 razglašeno za versko resnico. In ko se je leta 1858 Marija prikazala Bernardki Soubirous v Lurdu, se ji je po njenih lastnih besedah prikazala prav takšna, kot je predstavljena na čudodelni svetinji. Pravijo, da je čudodelna svetinja takoj za križem celo drugi najbolj razširjen krščanski simbol na svetu. Ko letos torej obhajamo 190-letnico, odkar se čudodelna svetinja razširja širom zemeljske oble, je papež Frančišek ravno pred nekaj dnevi blagoslovil kip Brezmadežne s čudodelno svetinjo, ki bo romal po vincencijanskih skupnostih v Italiji. Bogu hvala!
Bodi na tem mestu dovolj številk. Ključno je, da si vtisnemo v srce, da svetinja predstavlja kratek povzetek krščanske vere – Božji Sin je iz ljubezni do nas postal človek, da bi nas s svojo smrtjo in vstajenjem odrešil, Marija pa ima v Božjem odrešenjskem načrtu posebno mesto in je kar najtesneje povezana s svojim Sinom Jezusom. In če smo mi povezani z njo, smo po njej povezani tudi z Jezusom!
Morda je prav, da na tem mestu, ko že dolgo nismo bili skupaj, malce osvežimo, katere so naše obveze, ki smo jih sprejeli, ko smo postali člani Združenja čudodelne svetinje – Otroci Brezmadežne: da pri sebi nosimo podobo Marije s čudodelno svetinjo; da vsak dan molimo vzklik »O, Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!«; da ne preklinjamo Boga, Marije in svetnikov; da smo ob nedeljah pri sv. maši in se trudimo za prejem sv. obhajila; da molimo in si prizadevamo za mir v družini in okolici; da se udeležujemo srečanj Združenja in se trudimo za izpolnjevanje ciljev Združenja; da si po zgledu sv. Vincencija prizadevamo pomagati pomoči potrebnim. Verjamem, da vse našteto že tako ali tako izpolnjujemo, vseeno pa je prav, da si sprejete obveze na vsake toliko časa prikličemo v spomin.
Sami pa vemo, da smo kot člani Združenja čudodelne svetinje deležni številnih duhovnih dobrin, saj žanjemo sadove Večne devetdnevnice, ki jo molimo enkrat na teden. Prav tako tudi sam kot narodni ravnatelj vsak mesec darujem eno sveto mašo za člane Združenja. Sklenemo lahko, da smo po Mariji preko čudodelne svetinje Bogu posebno blizu, seveda pa na svetinjo ne smemo gledati kot na kakšno magično sredstvo, ki bi človeku avtomatično prinašala srečo. Važno je predvsem, da jo nosimo z vero in ljubeznijo do Boga in Marije.
Ko sem blagoslovil svetinje in sveče, sem v blagoslovni molitvi molil: »Gospod Bog, blagoslovi vse, ki bodo ta znamenja hranili ali jih nosili s seboj. Vzpodbujajo naj jih, da bodo v molitvi iskali pomoč pri Tebi in Ti vedno zvesteje služili.« Nošenje čudodelne svetinje naj nas zato vedno vzpodbuja k molitvi, prav tako pa tudi k dejavni ljubezni do bližnjega po zgledu sv. Vincencija Pavelskega, katerega duhovna hči je bila tudi usmiljenka sv. Katarina Labouré.
Ko sem pred dobrega pol leta za pokojnim Francem prevzel poslanstvo narodnega ravnatelja, se mi je večkrat zgodilo, da me je kdo iz cerkvenih pa tudi necerkvenih krogov vprašal, kaj je pravzaprav moja vloga, za kaj pri Združenju čudodelne svetinje pravzaprav gre. Seveda sem hitel pojasnjevati to, kar sem nekoliko orisal tudi v zadnjih nekaj minutah, ampak v končni fazi gre za čisto preprosto stvar – mi smo tisti, ki imamo radi Marijo in Marija ima rada nas. Amen.